Galerija Nove univerze – Fakulteta za slovenske in mednarodne študije

Galerija se nahaja v nekoč Miklavčevi ali Drofenikovi hiši, ki je v arhitekturno zgodovino vpisana kot prva stavba v Ljubljani s skeletno železobetonsko konstrukcijo in montažnim jeklenim pročeljem. Pri prenovi prostorske zasnove in zunanjega dela hiše le-ta ni izgubila takratnih secesijskih elementov, ampak ji črna površina pročelja daje še bogatejši eleganten videz in poudari secesijske elemente tako, da prevzame marsikatere mimoidoče poglede. V tej edinstveni prelepi stavbi umeščeni med preostale stavbe na Mestnem trgu centra Ljubljane domuje Nova univerza – Fakulteta za slovenske in mednarodne študije. Pritlični del stavbe z velikimi s steklenimi površinami omogoča pogled v notranjost avle, katero je univerza namenila razstavnemu galerijskemu prostoru in promociji akademskega raziskovanja, študentskega delovanja ter aktivnostim mednarodnega povezovanja. Pogled skozi transparentne steklene stene na premišljeno razsvetljena likovna dela je postal obenem umetnostni interjer in hkrati likovni eksterier na Mestnem trgu. Dela dnevno spremljajo študenti in profesorji Nove univerze, mimoidoči sprehajalci, pa tudi turisti, ki si lahko ogledujejo razstavljene umetnine ne glede na delovni čas galerije. Ker so umetnostna dela v omenjeni galeriji izpostavljena ožji in širši javnosti, je umetnik obenem razstavljavec in promotor Nove univerze, z družbenokritičnimi vsebinami pa tudi posrednik umetnosti kot promotor mesta Ljubljane. Nova univerza je zato za vodenje galerijskega programa postavila visoka strokovna pravila.

Razstavni program galerije nastaja z namenom prestavljanja in dostopnosti aktualne sodobne domače in tuje likovne umetnosti. Umetnik naj bi bil dober ambasador sočasnega življenja in vsakodnevnih težav, s katerimi se kot družba srečujemo. Zato je moto oziroma vsebinska namera projekta, povezovanje različnih ustvarjalcev za izmenjavo mnenj, misli, novih ustvarjalnih tehnik in tehnologij v različnih likovnih medijih, s katerimi se obravnava sodobna družbeno-kulturna problematika.

Razstavljena likovna dela bodo predstavljala sodobne življenjske cikle, ki koncentrično zaokrožajo umetniške ustvarjalne misli: likovno snovanje, grafično udejstvovanje in prenos družbeno-kulturnega procesa v likovno formo kot pričevalca življenja.

Obravnavana tema je v sodobnem konceptualnem smislu prežeta z oziranjem človeka nazaj k iskanju lastnih naravnih izhodišč. A ciklična obnova sloni sicer še na antični simbolni tradiciji. Vsebino razstavljenih del lahko namreč vežemo na starodavno motiviko, značilno za globoko kontemplativno dojemanje naravnega bivanja – ouroboros. Ouroboros simbolizira čas in večnost, kamorkoli greš se vrneš na začetek, začetek je konec in konec je začetek vsega, saj je ponavljajoče se sončno leto ogrodje božanske sile zemlje. Simbol je vstopil v zahodno tradicijo preko starodavne Egipčanske ikonografije in grške magične tradicije. Prikazuje kačo ali zmaja (simbol mesta Ljubljane »Zmaj«). Kača ki grize svoj rep tvori obliko kroga, in s tem objema cel svet in vse na njem, kjer se življenje ciklično ponavlja.

Izbor razstavljavcev v skupno zgodbo povezuje akademske slikarje in doktorje likovne umetnosti, ki oblikujejo slovenski in širši likovni prostor že več let. Vsi razstavljavci so že sodelovali na mnogih skupinskih razstavah ter imeli že vrsto samostojnih likovnih razstav v Sloveniji in tujini.

dr. art. Jožica Medle, predstojnica Galerije Nove univerze, Fakulteta za slovenske in mednarodne študije

Strast do ustvarjalnosti Polona Tratnik izraža skozi različne medije; kot izjemno občutljiva in čuteča umetnica posega na mnogotera področja, vzporedno z umetniškimi projekti s področja biotehnologije (37°C, Lasje, Mikrokozmos, Unikum, Las in vitro, Iniciacija) slika, piše romane, kratko prozo, poezijo, liriko, dramska besedila, fotografira, že od malih nog jo zanima glasba. Ukvarja se z umetnostjo in njeno angažirano vlogo v sodobnem času. Zanimajo jo vprašanja poseganja umetnosti v druge družbene sfere, preizprašuje in analizira različna polja komunikacije, odnose med umetnikom in umetniškim delom, vlogo gledalca kot subjekta in njegove prostorske prisotnosti.

Vse, ki so nas zadnje slike Polone Tratnik presenetile, saj jo poznamo predvsem kot znanstvenico na področju filozofije umetnosti in biotehnološko umetnico, naj spomnimo na misel umetnostnega zgodovinarja sir Ernsta Gombricha, da sta presenečenje in čudenje rezultata biološke funkcije umetnosti, ki je v tem, da nas pomaga ohranjati radovedne in nagovarja našo zmožnost sprejemanja novega in nenavadnega.

Obrat v ustvarjalnosti Polone Tratnik ni značilni postmoderni obrat. Slikar in raziskovalec Leonardo da Vinci, enciklopedisti razsvetljenstva, akterji gibanja Art Nouveau pod vplivom razvoja mikroskopije in mikrobioloških raziskav, ki jih vizualizirane lahko razbiramo na plašču Klimtovega portreta Adele Bloch-Bauer (1907) – umetniki so bili skozi zgodovino pogosto fascinirani nad sodobnimi znanstvenimi odkritji ali pa so bili celo sami izobraženi znanstveniki, na primer biologi in geologi. Raziskave na področju biotehnologije in nevroznanosti so sprožile močan val tudi v sodobni umetnosti, ki išče svoj raison d’être.

Nedavno je Polono Tratnik slika povabila, da ji prisluhne in z njo ponovno vzpostavi dialog. V tem obratu smo se znašli morda v podobnem položaju kot gledalci konec devetnajstega stoletja pred kultno sliko Édouarda Maneta, Zajtrk na travi (1862–63). Slika je šokirala zaradi osvetlitve socialnih ter spolnih vlog v takratnem meščanskem okolju, ki ga predstavljata obe moški figuri v popolni meščanski opravi, razpravljajoč, očitno, o silno dolgočasnih stvareh. Med njima sedi gola ženska, ne boginja, ne Olimpija, ki iz oči v oči spontano zre v gledalca, kot gola resnica. Nekaj znotraj takratnih ustaljenih in rutinskih navad se je očitno tako spremenilo, da je bila potrebna neke vrste vizualna mutacija slike, da se je nanjo naravnal nadaljnji razvoj modernega slikarstva.

Vendar Polone Tratnik ne zanima estetizacija mikrobioloških oblik, celic, virusov in bakterij, ki se po svojih oblikah in strukturi kar same ponujajo za nadaljnje likovno ustvarjanje. Njen pogled pred sliko se izogiba vključevanju optičnih pripomočkov in tehnik, kot je raba mikroskopa, perspektive in drugih modelov likovnega mišljenja. Nežno se dotika slike, čaka, da ji ta spregovori in se nanjo odziva. Za razliko od procesov nadzorovanja in upravljanja slikarstvo Poloni Tratnik pomeni odpiranje, čuječnost. Slikarstvo je zanjo ustvarjalni medij, ki omogoča izhod iz aparatske družbe in pristen stik z utripom življenja.

Energetsko izredno močne slike Polone Tratnik, ki so nastajale v zadnjih dveh letih, so javnosti razstavljene prvič. Predane so naprej. Odprte so za razmislek in čudenje.

Vesna Krmelj in Tjaša Šavorič

O avtorici

Prof. dr. Polona Tratnik je dekanja Fakultete za slovenske in mednarodne študije na Novi univerzi in znanstvena svetnica na Inštitutu IRRIS za raziskave, razvoj in strategije družbe, kulture in okolja. Je akademska slikarska, magistra kiparstva in doktorica filozofije. Bila je Fulbrightova raziskovalka na University of California Santa Cruz in gostujoča profesorica na isti univerzi, pa tudi na Capital Normal University v Pekingu, Univerzi Taik (zdaj Aalto) v Helsinkih ter Nacionalni avtonomni mehiški univerzi v Mexico Cityu. Je predsednica Slovenskega društva za estetiko in članica izvršnega odbora Mednarodne zveze za estetiko. Je avtorica sedmih monografij, objavljenih v štirih jezikih, med drugim Conquest of Body. Biopower with Biotechnology (Springer 2017) in Hacer-vivir más allá del cuerpo y del medio (Herder 2013). V svetu je na področju umetnosti uveljavljena predvsem kot pionirka biotehnološke umetnosti. Slike in hibridne umetniške projekte je razstavljala na vidnih prireditvah v Avstraliji, Mehiki in v številnih državah v Evropi, med drugim na osrednjem intermedijskem festivalu Ars Electronica v Linzu.

Slikarka nosi s seboj odtise vsega, kar je doslej videla in občutila, tudi ko potuje po belem svetu, in nam zarisuje matrice spominov, še posebno izkušnje iz New Yorka, kjer so nastale tudi njene v formatu mnogo intimnejše bele slike, ki so videti brez podokvirov z reliefnimi okroglimi vzorčastimi poudarki, zgoščenimi v prostranstvu zračnih kompozicij, kot obrobljeni prtiči. Na pričujočih slikah pa je táko prvotno zamisel monumentalneje osmislila v znakovno bogatejši, a enako asketski cikel, zamišljen kot zbirka z neznanostjo popisanih strani ali kot bela enigma skrivne pisave, ki ji avtorica zavzeto prisluškuje in z njo v brezzračni nedotaknjenosti popolne beline zida na materijo belega niča misel na prosojno znakovno arhitekturo, ki jo je potrebno šele napolniti s konkretnimi pomeni, tako kot v tloris njenih reliefnih temeljev še vtisniti nedodelane skrivnostne črke.

Zazrta v taka znamenja slikarka na belo podlago naneseno belo snov subtilno uglašuje, da zazveni v beli tišini platen sama po sebi, harmonizirana v konstrukcijski red, ki ga napolnjujejo z razmreženim ritmom le vzorci forme. S takimi potezami se Breda Sturm vključuje v prenovljeno izročilo modernističnih, s komunikacijskimi znaki izpolnjenih historičnih zapisov. Nosilno belino na svojih slikah med pisanjem znakov napolnjuje z lastno belino, in ko z vsako sliko obrne nov list – naslikanih je skupaj za dvoje tiskarskih pol –, vsi skupaj sestavljajo optično orkestrirano celoto. Ta pa v svojem molku čaka na zvoke sporočil, ki jih slikarka z neulovljivimi signali reliefno zarisuje v svoja bela platna kot na zračni omet.

prof. dr. Milček Komelj

O avtorici

Breda Šturm je leta 2010 pri prof. Tugu Šušniku in prof. Tomažu Brejcu z odliko zaključila podiplomski študij magisterij umetnosti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Leta 2003 je diplomirala pri prof. Vojtehu Ravnikarju na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Je samozaposlena v kulturi in deluje na področju slikarstva, ilustracij, opreme in oblikovanja knjig. Študijsko se je izpopolnjevala v Italiji, Španiji in na The Art Students League of New York v ZDA.

Leta 2007 je prejela štipendijo društva slovenskih likovnih ustvarjalcev za mlade perspektivne avtorje na področju ilustracije. Njena dela so bila med drugim predstavljena na razstavah:

• Magija umetnosti: Protagonisti slovenske sodobne umetnosti 1968-2013 (Villa Manin, Italija/Künstlerhaus, Avstrija/ Gliptoteka HAZU, Hrvaška) 2014-2015.
• Slovenska sodobna umetnost/Slovenian Contemporary Art SLOVENINDIA, New Delhi, India, Jaipur House, National Gallery of Modern Art, New Delhi, 2016
• Slikarski performans s skupino Aritmija Zvočne slike in stopinje ritmov (Soundscapes and Taal Traces), India Habitat Centre, New Delhi, India in v National Gallery of Modern Art Mumbai, Indija, 2018.
• Samostojna razstava grafik Obrni nov list, nastalih na umetniški rezidenci v Cité des Arts v Parizu septembra 2018, Open Studio Cité des Arts, Pariz 2018, Evropski parlament, Bruselj, 2018.

Od leta 2010 je članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana. Živi in dela v Ljubljani.

Več informacij na: http://www.bredasturm.com/.

Slikar srednje generacije Mitja Ficko (1973) svoje slike snuje na podlagi lastnih občutenj in doživljajev, najpogosteje pa sliki prepusti, da se zgodijo. Za njegovo prakso je značilno intenzivno poigravanje s prostorom in perspektivo, večina slik pa je na tak ali drugačen način zgrajenih po principu plastenja, vnovičnega prekrivanja in zakrivanja. Pri uresničevanju tega vizualnega jezika in gradnji vsebine si pomaga z uporabo različno grobih bleščic in prav specifično, zanj svojevrstno rabo geometrije, barv in tekstur. Njegove atmosferične, subtilne mistike polne slike so dandanes hitro prepoznavne po razgibanih, drznih kompozicijah, neopredeljivi, fantazijski vsebini in nenehnemu prehajanju iz narativnega v abstraktno. Upodobljeni prizori predstavljajo različne izseke osebnih metafor in izkušenj čutenja. Slike, nasičene z skrivnostnimi bitji in ambivalentnim vzdušjem povabijo v svet, ki slehernega gledalca spodbudi in nagovori k motrenju dela in samostojni, individualni interpretaciji.

Na razstavi v preddverju Nove Univerze na ljubljanskem Mestnem trgu so razstavljena dela manjših formatov, na katerih sta figuralika in navidezna pripoved veliko bolj izrazita, ponekod celo poudarjena. Za razliko od nedavno razstavljenih, nekoliko bolj abstraktnih in z bleščicami posutih del v celjski Galeriji sodobne umetnosti ali ljubljanski galeriji SLOART, je tokratna sveža produkcija malenkostno bolj igriva, pavlihasta in izrazito zoomofrna. Glavnina del je nastala v zadnjem letu, razstavljena pa so tudi nekoliko starejša dela, denimo hudomušni pikčasti konjički Rdeča preproga (2020) in viseči pisani trakovi Strange place (2019). Pri večini del prevladuje premišljeno kolažiranje prostornin in nenehno prekrivanje in kombiniranje upodobljenih subjektov, kot so tropske ptice, plamenci, krvoločni tigri in domače lisice. Spremljajo jih avtorju priljubljeni zaviti oblaki, stilizirano drevje in obodne mavrice.

Najnovejša dela so polna prikupnih presenečenj in skritih detajlov. Avtorja zanima likovni preplet in ustvarjanje podob, ki v nedefiniranem prostoru nastopajo kot nekakšen privid. Določljive podobe oranžnih lisic, visoko rastočega drevja in namuznjenih hišnih ljubljenčkov se v manku prostora gibljejo na način, da malenkostno zdražijo gledalčevo oko. Nasičenost barv in oblik ter uporabljena kolažna strategija omogočata širok razpon poglabljanja v posamezna dela, ki v slikarskem smislu funkcionirajo, v linearnem prostoru in času pa učinkujejo kot perspektivni trik ali iluzija. Nekatera dela so nastala na podlagi živalskih sestavljank za otroke. Raziskovanje in komponiranje lesenih kock, na katerih so upodobljeni portreti gozdnih živali, je avtorja popeljalo k nadaljnjemu poigravanju s kompozicijo in odkrivanju zanimivih kombinacij. Takisto ga je navdihnil format in večstranskost raznolikih otroških magnetov in nalepk, ki se na slikah kažejo v obliki nabritih kombinacij, zdaj živali, drugič vremenskih pojavov, zvezd valov in celo interierja.

Četudi so vhodi v posamezna dela izrazito figurativni, je avtorjeva želja oddaljiti se od pripovednega in gledalcu omogočiti samostojno, neodvisno izkušnjo razumevanja in čutenja slike. Živali same po sebi nimajo resnega alegoričnega pomena ali narativnega loka. Včasih se enostavno zgodijo in na posameznih slikah zasedejo njim primerno, likovno najprimernejše mesto. Kasneje se morda ponavljajo in v novih mističnih svetovih ter čutnih prilikah odigrajo vlogo naključnega protagonista. Četudi je predstavljenih nekaj povsem abstraktnih slik, ki se primarno gradijo z geometrijo in barvo, razstavo združuje avtorjeva prepoznavna figuralika. Izjemno plodno obdobje se odraža v številnih manjših eksperimentalnih serijah, od katerih so na razstavi predstavljeni najbolj reprezentativni in zanimivi primeri. Mitja Ficko nam na razstavi Ležeči tiger, skriti zmaj prikazuje svoj razvijajoči se likovni svet. Ta se intenzivno poraja, nenehno krepi, gledalca pa nagovarja k hrabrejšemu in neobremenjenemu pristopu, branju in čutenju.

Maša Žekš

O avtorju

Mitja Ficko (1973, Murska Sobota) je leta 1999 končal študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Janezu Berniku in Gustavu Gnamušu. Leta 2002 je magistriral pod mentorstvom Metke Krašovec. Tekom svojega delovanja je imel samostojne razstave v Galeriji Equrna v Ljubljani, Kibli Maribor, Obalnih galerijah Piran, Galeriji Srečišče v Ljubljani, UGM Studiu Umetnostne galerije Maribor, Galeriji Alkatraz v Ljubljani, Kvartirni hiši v Celju, Kusthalle Ravensburg, Galerie Sechzig v Feldkirchu, Miklovi hiši v Ribnici, v Staetische Galerie Villingen-Schwenningen, celjski Galeriji sodobne umetnosti in ljubljanski galeriji SLOART. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah, kot so Prisotnosti, KIBLA Portal, Maribor (2018), Nezaslišani svet, ki ga imam v glavi (Metamodernizem in metaromantika v slovenskem slikarstvu, KGLU Slovenj Gradec (2019), Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, Moderna galerija Ljubljana (2019), Apokalipsa 2020, Galerija Equrna, Ljubljana (2020), The Curious Minds in Die ich rief,die Geister, werd ich nun nicht los, LIA Leipzig International Art Programme, Spinnerei, Leipzig (2020). Živi in dela med Ljubljano in Leipzigom.

Pred nami so kulturni plakati umetniškega kolektiva Novi kolektivizem, nastali ob različnih priložnostih večinoma v zlatih časih kulturnega plakata na Slovenskem, to je od sredine osemdesetih do sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja. Večji del razstavljenih plakatov je gledaliških plakatov, kar predstavlja posebno močno skupino kulturnih plakatov, poleg teh pa so na ogled še filmski in glasbeni plakat ter plakata v počastitev umetnikov Srečka Kosovela in Toulouse-Lautreca. Vsi razstavljeni plakati so vezani na specifičen kulturni dogodek, ki ga na svojevrsten način naslavljajo. Če od oglaševalskega (reklamnega, propagandnega) plakata, bodisi tržnega bodisi političnega, naročnik pričakuje čim bolj nedvoumno posredovano osrednje sporočilo, ki vabi k nakupu oziroma politični podpori, forma kulturnega plakata dopušča visoko stopnjo ustvarjalne avtonomije. Kulturni plakat je sicer vezan na kulturni dogodek, toda v primerjavi z oglaševalskim plakatom je lahko mnogo bolj odprt v svoji sporočilnosti. Kakovost kulturnega plakata lahko pravzaprav merimo ravno v nasprotnem učinku kot pri oglaševalskem plakatu, to je v tem, da ne zapira, oži in zamejuje, temveč da odpira pomenske razsežnosti, da jih lahko celo dodaja izvirnemu dogodku, na katerega vabi. Novi kolektivizem ravno v tem dosega izjemen ustvarjalni preboj, ki je včasih naročnika presenetil do te mere, da je celo prepovedal plakatiranje že natisnjenega plakata, kot je primer plakata za predstavo Punce in pol Caryl Churchill. V. d. umetniškega vodje SNG Drama ni našel razumevanja za vključitev politika Winstona Churchilla, ki ga sama drama sicer ne tematizira, na plakat, kar je doprineslo umetniški presežek plakata glede na dramo.

Novi kolektivizem je v osemdesetih letih nastopil kot oddelek večjega umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst, pristojen za oblikovanje. Ta čas je znani ameriški teoretik umetnosti Arthur C. Danto poimenoval čas »po koncu zgodovine«, ko lahko vsak umetnik dela, kar hoče, pri tem pa noben stil ali umetniška usmeritev nista več obvezna ali pomembnejša od drugih. Zato se umetniki od tedaj nomadsko sprehajajo po zgodovini in po različnih kulturnih okoljih, od visoke umetnosti do popularne tržne kulture, od ljudske do politične kulture, ter najdene elemente na različne načine kombinirajo, rekombinirajo ali postavljajo na novo. Tehnika eklekticizma je za Novi kolektivizem bistvena. Obenem je v osemdesetih letih za njih kot oddelek Neue Slowenische Kunst značilno navdihovanje pri retoriki politične propagande, po možnosti tiste, ki v danem prostoru še posebej učinkuje. Pri tem evocirajo kolektivni spomin, vendar ga ne gradijo, temveč raje razgrajujejo. Umetnost tukaj ni v službi politike. Označevalci, ki so uporabljeni, običajno ne vodijo do označencev, s katerimi so bili povezani v sistemih, iz katerih so bili vzeti. Dekontekstualizirani elementi namesto tega raje stopijo v nove, nepričakovane povezave in tvorijo povsem nove sestave pomenov ali nesmislov. Ko se logika izvornega pomenjanja razbije in se izvorni označenec umakne, se namesto njega lahko ponudi drug pomen, ki morda z danim označevalcem še ni bil povezan v nobenem znanem sistemu, ki lahko prihaja iz povsem drugačnega konteksta in ki morda v novi kombinaciji tudi ne prinaša pomenskega smisla. Kajti ni nujno, da so vsi pomeni vselej določljivi in dokončni. Nasprotno, plakati Novega kolektivizma so zasnovani prav kot pomensko zdrsljivi.

Toda najverjetneje ne gre za golo naključnost izbora elementov, temveč za premišljeno razvejanost, v kateri se apologija umetnosti prepleta z aluzijami na različne družbenopolitične ideje ali prepovedi. V tem svetu umetnosti se srečujejo zgodovinske osebnosti, pop art, sots art, antične mitologije, avantgardna in klasična umetnost, socialistična umetnost, politične ideologije, hrana, erotika in pornografija – vse naenkrat. Čeprav gre pri tem pravzaprav za življenje v vsej svoji diahroni in sinhroni zapletenosti – ali pa prav zato – so nekateri namigi za družbo, ki so ji ponujeni na ogled, včasih sprejemljivi, drugič pa morda neznosni.

Prof. Dr. Polona Tratnik

O avtorju

Avtor razstave je Novi kolektivizem, ki je bil ustanovljen leta 1984 kot oddelek za grafično oblikovanje gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovi člani so Darko Pokorn, Roman Uranjek (IRWIN), Miran Mohar in Dejan Knez. Novi kolektivizem uporablja metodo retroprincipa, ki pomeni električno poseganje v relevantne motive in njihovo reintrepeacijo.

Novi kolektivizem je v osemdesetih letih nastopil kot oddelek večjega umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst, pristojen za oblikovanje. Ta čas je znani ameriški teoretik umetnosti Arthur C. Danto poimenoval čas »po koncu zgodovine«, ko lahko vsak umetnik dela, kar hoče, pri tem pa noben stil ali umetniška usmeritev nista več obvezna ali pomembnejša od drugih. Zato se umetniki od tedaj nomadsko sprehajajo po zgodovini in po različnih kulturnih okoljih, od visoke umetnosti do popularne tržne kulture, od ljudske do politične kulture, ter najdene elemente na različne načine kombinirajo, rekombinirajo ali postavljajo na novo.

V Galeriji Photon – Centru za sodobno fotografijo že od začetka delovanja v letu 2003 osebno pozornost namenjamo sodelovanju z umetniki in umetnicami, ki delujejo na področju sodobne fotografije in povezovanju s partnerji iz regije Srednje in Jugovzhodne Evrope. Redno razstavljamo dela tako poznanih kot tudi mladih še neuveljavljenih fotografov; v skladu s tem, smo tudi med Mesecem oblikovanja razstavili limited edition print-e mladih sodobnih fotografov iz Srednje in Vzhodne Evrope (CEE), za katera menimo, da prikazujejo prihodnost in duh sodobne fotografije.

V sklopu te razstave smo se odločili izpostaviti dela umetnikov, ki jih Galerija Photon zastopa, med katere spadajo Aniko Robitz, Eva Petrič in Dino Kužnik, kot pa tudi dela umetnikov, ki so z nami sodelovali v izobraževalnem programu Fotonična šola I in II, ali pa bili razstavljeni v sklopu razstave Going East.

Pinterjeve fotografije Ljubljane, ki so nastale v zadnjih 50 letih, natančneje od leta 1970 dalje, so rezultat avtorjevega načina opazovanja in upodabljanja resničnosti s pomočjo fotografske kamere. Vendar to ni kronika rasti in preobrazbe mesta, prav tako kot to ni katalog čim bolj realistične upodobitve stavb, njihove prostorske skladnosti ali slikovitosti, temveč so to avtorjeve povsem osebne interpretacije mesta, njegovih ambientov in podob, tako kot so to lahko risbe ali slike slikarjev. Z likovno občutljivim očesom in posebno dovzetnostjo za geometrijsko kompozicijo, prostorsko globino, merilo, razmerja in materialnost, je s fotoaparatom sposoben povezati in sestaviti dele stavb in njihove detajle v nove, nepričakovane celote, ki pripovedujejo še neznane zgodbe o mestu, hišah in prostorih. In predvsem o čarobnem dialogu svetlobe in sence. Fotografija je v svojem bistvu svetlobni zapis. Zdi se kakor, da je imel Josif Brodski pred očmi Pinterjeve podobe Ljubljane ko je zapisal, da postanejo ob sončnem zahodu »reliefi voljnejši, stebri oblejši, kapiteli valovitejši, venčni zidci smelejši, koničasti vrhovi zvonikov krepkejši, niše globlje, apostoli bolj drapirani, angeli letijo«.

(Aleš Vodopivec)

O Avtorju

Tihomir Pinter se je rodil 19.01.1938 v Bjelovarju na Hrvaškem, kjer je končal osnovno in srednjo šolo. Za fotografijo ga je že kot otroka navdušil starejši brat. Med leti 1954 in 1958 je obiskoval vojaško sanitetno šolo v Ljubljani, leta 1958 pa se je preselil v Sarajevo, kjer se je zaposlil kot armacevtski tehnik. Leta 1960 se je v Zagrebu vpisal na Fakulteto za farmacijo in biokemijo, kjer je diplomiral (1965), magistriral (1973) in doktoriral (1975). Vzporedno s študijem je veliko časa namenil fotografiji. Bil je aktiven član fotografskih društev in klubov, razstavljal je samostojno in na skupinskih razstavah. Pinterjeve fotografije so bile do danes razstavljene na 94 samostojnih in več kot 600 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje ustvarjalno delo na področju fotografije je prejel mnoge nagrade in priznanja, med drugim nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo (2006). Nacionalna zveza fotografov mu je dodelila naziv »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«.

Jože Kumer se v Galeriji Nove univerze v Ljubljani predstavlja s serijo slikarskih del z naslovom Napeti lok. Kumrova motivika se tudi tokrat naslanja na mit, odsev, tudi poklon ženski antropomorfni podobi kot primarnemu izhodišču vsega stvarstva. Izvira iz tradicionalnega upodabljanja lika ženske, nosilke elementarnega bistva, vendar z razmislekom o današnjih družbeno-kritičnih temah in polemikah. S tega naslova se v dela vpleta mati narava, zemlja, voda, eksistenca, a tudi vojna, minljivost in efemêrnost. Njegova dela tako obsegajo razmislek o našem danes in jutri.

Avtor ostaja zvest lastni barvni dinamiki in predmetni obliki že dobrih štirideset let. Kot je že v devetdesetih letih o njem zapisal Marijan Tršar, izhaja Kumrova emancipacija barve iz trdnih realističnih osnov. Spajanje abstraktne figuralike barvnih ploskev sloni na razumevanju materialnosti snovi, ki jo pri njem lahko zaznamo tako na kiparskih kot pričujočih likovnih delih, s čimer nastaja na slikovno polje ploščinsko prenesena plastična obdelava predmetne oblike.

Zasnova razstave poteka dvopolarno. Medtem ko nas na eni strani spremlja predvsem modra faza avtorja, modrina mladega spomina v figuraliki, simboliki vode in Krke, ki je avtorju nudila zaledje otroškega odraščanja, se drugi del nagiba na bolj trdno osnovo toplih zemeljskih barv. Modra barva predstavlja tako nebo kot morje in je povezana z odprtimi prostori, svobodo, intuicijo, domišljijo, navdihom in občutljivostjo. Zato ni presenetljivo, da nas v modrini spremljajo dela z motiviko Nevarnega poljuba, Jadro v mestu ter Upor za čisto vodo. Rjavi toni kot stabilnost in zanesljivost, se mešajo z rdečo energičnostjo in zeleno harmonijo. Ti zemeljski toni prehajajo v čisto abstrakcijo, serija pa se na koncu konča s podobo izvornega mesta avtorja – Novega mesta.

O avtorju

Jože Kumer se je rodil leta 1953 v Novem mestu, kjer je kasneje obiskoval osnovno in srednjo šolo, diplomiral pa iz slikarstva pri prof. Andreju Jemcu in prof. Milanu Butini na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani leta 1981. Šest let je služboval kot likovni pedagog na Centru srednjih tehniških šol v Novem mestu, a se nato odločil za pot samostojnega kulturnega delavca na področju slikarstva, kiparstva in ilustracije. Danes živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah, prav tam je več let vodil in organiziral tudi kiparske kolonije.

doc. dr. Ines Vodopivec

Jasmina Nedanovski, Rada ima roza

Grafičarka in pedagoginja Jasmina Nedanovski (1981) na razstavi Rada ima roza predstavlja izbor svojih grafik, izdelanih v tehniki visokega tiska. Gre za lesoreze, linoreze in mešano tehniko. Dela je ustvarila med letoma 2008 in 2023.

Njena likovna govorica se je tekom študija in ustvarjanja spreminjala in tako je za njena zgodnejša dela značilen bolj abstrakten slog, ki je produkt raziskovanja tehnike, spoznavanja učinkov transparentnosti in prekrivanja. V času magistrskega študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani v njena dela vstopa vedno več realističnega sloga, ki mu ostaja zvesta vse do danes.[1] Pogosto se izraža tudi s knjigo umetnika ter preizkuša različne načina sporočanja. Pri razstavnem projektu Mi pa gledamo … je izdelala potiskane ležalnike – objekte v prostoru ter vmesnike v obliki QR-kod, s pomočjo katerih je obiskovalec raziskoval in odstiral nove informacije.[2] Ves čas njen osrednji medij sporočanja ostaja grafika. Klasični črno-beli grafiki dodaja še nekaj barve, med drugim rdečo, zeleno, rjavo, sivo, oker in modro. Z vpeljavo barve dodatno poudarja arhitekturno obliko in grajenost svojih del. Na tak način išče variacije motiva in študira različne odnose, ki jih ustvarjajo barvni poudarki. Primer tega so, na primer, dela iz serij Mi pa gledamo …, Ostani doma, Pri babici ter Rada ima roza.

Za vsa njena dela je skupno, da raziskuje človeka, njegove sledove obstoja in dela, ter predmete, ki ga obdajajo in nagovarjajo. V njenih delih prepoznavamo vsakdanje predmete, ki jih podrobno raziskuje, oklesti balasta ter jim da vlogo osrednjega motiva, kot je, na primer, skodelica kave, lubenica, nahrbtnik, žafran, bonsaj. Te drobne predmete, združene v tihožitja, lahko beremo že tudi kot personifikacije. Takšna je, denimo, serija Pri babici, kjer miza s slaščicami, dvema skodelicama kave in dvema stoloma vabi k sproščenemu druženju z ljubljeno osebo ter izžareva domačnost in sprejetost. Njena dela prežema milina, ki jo je v seriji Rada ima roza, ustvarila s portretom hčere, obdane z njej ljubimi konjički, rožnato barvo, na okenski polici pa se pojavi motiv kanglice za zalivanje rož, ki ga je umetnica v zgodnejših delih pogosto upodabljala. Serija Rada ima roza je zanimiva tudi z vidika, kako avtorica s spremembo barvnih nanosov spreminja percepcijo prostora in kako podoba prestopa iz dvodimenzionalnosti formata. V seriji Ostani doma ter v enem od zadnjih del Bonsaj se izrazi avtoričino vztrajno iskanje novih oblikovnih možnosti. Osrednji motiv nahrbtnika oziroma bonsaja je upodobljen lebdeče v prostoru, ki ni zamejen z okvirjem in se spaja z ozadjem. Avtorica navdih za svoja dela ne jemlje le iz svoje neposredne bližine, ampak pogosto tudi iz zgodovine umetnosti, še posebej ji je ljub Pablo Picasso s svojo serijo litografij z motivom bika ter nemški ekspresionisti, med njimi Augusta von Zitzewitz, katere dela so ji ponudila izhodišča za raziskovanje stapljanja motiva s podlago – nosilcem.

Na razstavi se tako sprehodimo od zgodnejših del, v katerih prevladuje sproščenost (seriji Okape, Ti in jaz), domačnost (serija Pri babici) in igrivost (Osveži spomin II), mimo del s širšo družbeno tematiko (Mi pa gledamo, Ostani doma), kjer gledalca spodbuja k razmišljanju o lastnem odnosu do migrantov, pogledu na krhke odnose in omejitve v družbi, ki so posledica spreminjajoče se družbe in njenih vrednot, do povratka k osebno čutečim zgodbam, ki jo napajajo z optimizmom in umirjenostjo (serija Rada ima roza, Žafran III).

Biografija:

Jasmina Nedanovski (1981) je po končani srednji grafični šoli v Ljubljani študirala na Pedagoški fakulteti v Mariboru, kjer je leta 2006 iz grafike diplomirala pri prof. Samuelu Grajfonerju. Študij je nadaljevala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in leta 2010 z odliko magistrirala pri prof. Branku Suhyju in Jožefu Muhoviču. Je članica Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, sodeluje na skupinskih razstavah in likovnih kolonijah ter vodi delavnice za otroke in odrasle. Njena dela so v zbirkah Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, Dolenjskega muzeja Novo mesto, Belokranjskega muzeja v Metliki in v zasebnih zbirkah. Svoja dela redno predstavlja na skupinskih razstavah, pričujoča razstava Rada ima roza je njena šesta samostojna razstava. Poučuje na osnovni šoli v Metliki. Živi in ustvarja v Gradcu v Beli krajini.

Klaudija Cigole, umetnostna zgodovinarka

[1] Ceglar, K. (2012). Moja zgodba: Lamutov likovni salon, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 23. 3.–6. 5. 2012: Galerija Kambič, Belokranjski muzej Metlika, 11. 5.–2. 9. 2012, 2–5.

[2] Cigole, K. (2022). Jasmina Nedanovski: Mi pa gledamo …: Galerija Krško, 8. junij–27. avgust 2022,  Kulturni dom Krško, enota Galerija Krško, 3–9.

»Zaradi preveč površnega razumevanja ameriškega abstraktnega ekspresionizma petdesetih in šestdesetih let, ko smo spregledali, drugačna, nepodobotvorna izhodišča večine njegovih protagonistov, smo denimo že predvidevali poslednje slike v zgodovini. Če pustimo ob strani dejstvo, da bodo nekateri umetniki vselej radi posegali po čopiču in se tudi hote odrekli lastni vpetosti v prostor in čas, moramo danes, ko je od prvih manifestov za novo umetnost minilo že skoraj sto let, določene trditve o preživelosti klasične podobe najbrž ovreči.« (Judita Krivec Dragan, Podoba kot presežek videnega, DLUL, 2002, iz razstavnega kataloga, str.8)

Če smo zadostili odgovoru o preživetju klasične štafelajne slike že kar pred današnjim časom, potem si v izboru najnovejšega slikarstva JANKA ORAČA – za njim je danes že štirideset let umetniške dejavnosti s poudarkom na področju reproduktivne grafike – velja analizirati umetnikov pristop v zanj zagotovo tudi inovacijskem procesu intervencije na slikarski površini, ki ji pritiče naziv kolažiranje.

Na tem mestu si moramo takoj zastaviti vprašanje o funkciji, količini in vzroku take intervencije, ki ji v slovenščini pritiče poimenovanje lepljenka. Seveda sodobna lepljenka takorekoč ni več vezana na odmevnost njenega prvotnega zgodovinskega časa ob odkrivanju papirja na Kitajskem okrog leta 200 pred našim štetjem: stilni razvoj slikarstva skozi stoletja je kolažu »naprtil« marsikaj. Lahko bi dejali, da je njegova novodobna funkcija v bistvu lahko neke vrste korekcija, dopolnjenje in nova izpeljanka ob čistem slikarskem procesu. Izpeljanka, ki pa ni moteča in ki izvorno slikarsko misel dopolnjuje, bogati.

V Oračevem primeru se zdi, da vnaša element, bolje moment dodatnega vzgiba, koncentracije središčne orientacije sicer izjemno barvitega polja, torej neke vrste nadgrajevanje, ki pa se mu Orač v sedanji njegovi slikarski frazi, da ne rečem fazi, zmore tudi povsem odreči, jo minimalizirati. In to v imenu svoje značilne barvne raznoterosti tako hladnih (pretežno modrih) in toplih (pretežno rdečih) tonov na polju čiste abstrakcije. V tem oziru se zdi, če odkrivamo smisel tako prebujenega, pravega Oračevega hlastanja po barviti zapolnitvi nosilca. Nosilca, ki se v takem svojstvu odziva predvsem čustveno: Oračev primer prevladujoče novodobne lirske abstrakcije, čustvenega odziva na občutljivost eksteriera v različnih letnih časih. Pravzaprav je koncentracija na današnje poletno in že minulo, odmrlo hladno obdobje povsem enakovredno tistemu pojavu, ki ga v umetnostnih pristopih poimenujemo s skupnim imenovalcem vživljanje. Vživljanje, ki ga mora obvladati umetnik, da mu pritiče ta naziv in ki mu omogoča sprostitev v smislu razdajanja na osnovnem nosilcu. Oraču pritiče ob taki revitalizaciji, ki jo lahko poimenujemo tudi z besedo zgodovinjenje v odnosu na prvotni pojav lirskega abstraktizma v začetnih desetletjih preteklega stoletja, znova naziv poetskega abstraktista.

Prav ta, imenujmo jo poetska razsežnost, ki je vezana in izhaja iz slikarjevega čustvenega naboja, vzgiba, ki se sprošča v določenih ustvarjalnih trenutkih, bi lahko opredelili tudi kot njegovo vsebinsko razsežnost. Razsežnost, ki se razpenja v barviti slojevitosti in ki jo z posebno nevsiljenostjo dopolnjuje ter bogati  uvodoma omenjeni kolažni ustvarjalni pristop.

Aleksander Bassin, muzejski svetnik

Janko Orač, diplomirani slikar in univerzitetni specialist grafik

Rojen je 3. junija 1958 v Celju, otroštvo pa je preživel v Zibiki. Leta 1997 je diplomiral na Šoli za risanje in slikanje, visoki strokovni šoli v Ljubljani, pri prof. Dušanu Kirbišu. Zaključil je podiplomski študij umetniške grafike ALU v Zagrebu pri prof. Nevenki Arbanas ter pridobil naziv univerzitetni specialist grafik. Najobsežnejše preglede svojega zdaj že štiridesetletnega ustvarjalnega dela je imel leta 1999 in 2008 v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto, leta 2002 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, leta 2011 v Koroški galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec in leta 2018 pregledno razstavo grafik v Jakčevem domu, Dolenjski muzej Novo mesto. Za svoja dela je prejel številna priznanja doma in tujini. Ustvarja v polju slikarstva, risbe, grafike in prostorskih postavitvah. Živi in ustvarja v Novem mestu in Zibiki. Je član DLUD in ZDSLU. Vrsto let se udeležuje slikarskih kolonij in simpozijev po Sloveniji in v tujini (Hrvaška, Poljska, Avstrija, Bosni in Hercegovini in Španiji). V zadnjih letih je bil gost številnih grafičnih bienalov in trienalov v tujini (Split, Livno, Bitola, Varna, Pariz) ter drugih mednarodnih razstav.

Najnovejši letošnji linorezi Nevenke Arbanas kar pokajo od svežine razkošnega barvnega kolorita, ki je nastal iz globoko premišljenih znakov in simbolov, zaznamovanih s trenutki in sledmi trajne govorice ter neizčrpne spretnosti avtorice. Lahko bi celo rekli, da je sveža barvna napetost prispevala k svobodi domišljije ter prepoznavni originalnosti dodala nove elemente že utečenim delovnim procesom.

Doživeti barve v Nevenkinem ateljeju ima večstranski pomen. Letos obiskovalca nagovarjajo – vijolična, zelena in rumena, ustvarjene iz palete monokromatskega ozadja letnih časov umirjenih otokov umetnosti. Nevenka zna v slikarstvu materializirati tisto, o čemer vsi razmišljamo – o vsakdanu, povzetem po izbrani grafemi brez nepotrebnega pripovedovanja; o umetnikih, ki se jih spominjamo po skromnih sledeh pod zelenimi krošnjami pogosto tujerodnih vrst (dreves), o prijateljih, katerih skupna tema je s časom prerasla v filozofske razprave. Kajti to so žilice in korenine enega naših prijateljev Tonka Maroevića, ki je leta 2018 o “retrospektivnih listih” zapisal:

“Kakorkoli že, obrisi rastlinskih listov na grafičnem listu izzivajo misel, da nikakor ne govorimo o sinonimih, a nas asociativno navajajo na misel, da so tudi v grafičnih postopkih omejitve razvoja in plastenja, podobno kot vidimo razslojevanje in razvejanje mreže listnih žilic”.

A Tonko Marojević je takrat govoril o avtoričinem črno-belem svetu kot o uverturi, sama pa ga zaznavam kot konstanto. Vsaj enkrat bi rada pojasnila, da so lahko Nevenkini  “listi” fotokopije, reciklirane strani starih časopisov, gradbeni material kot strešna kritina, razkošna ponudba tehnik globokega tiska, a predvsem visokega tiska (linorez), kot epistolarne forme pisane s črnilom. Da pa bi bilo na koncu vse skladno je tudi dosledno monokromatsko. Temelj pa je vendarle vsebovan v konceptu vertikalnih in horizontalnih del, izbranih za pričujočo razstavo v Ljubljani, ki se bere z realno izkušnjo poznavanja grafičnih tehnik in razširjenjem materije določenega medija. Vodoravni in navpični pravokotniki, kot prodiranje “skoz okna” (ali je to na Ižu, v Zagrebu, ali Ljubljani) v ustvarjalnem kadru, resnično predstavljajo spomin na dosežke Nevenkine retrospektive v Klovićevih dvorih. Vodijo še dlje,  proti pogovornim vrtincem sugestivnih tem in skoraj proti razvejanim koreninam posameznih vizij njene umetnosti. Integracija različnih elementov izčiščenega umetničinega pogleda glede na morebitni motiv in visoko (tehnološko) dodelana izvedba dokazujeta, da lahko slednje na mlade prenese samo strokovnjakinja kot je Nevenka (ni povezano z občasno eklektiko ali nostalgijo kombinacij).

Figuralni, zoomorfni, antropomorfni dražljaji so res potencialni motiv, ki ga je treba premagati. To se zgodi, če poznamo rezultate občasnih poskusov v kompleksnih tehnikah (lesorez ali linorez), ki sledijo dolgi časovnici naših odličnih grafikov, kjer so se v idealnem “soočenju” srečali Albert Kinert, Tomislav Krizman, Frane Paro in številni drugi. Nevenka je nenehno nadgrajevala znanje, pridobljeno v Gröningenu, v Parizu in v Pragi, ga nesebično prenašala nadarjenim, z izbiranjem pesnic in pesnikov, ki so prav »to« prepoznali in ljubili, pa slednje globoko zasidrala v razumevanje poezije.

In ne nazadnje, najpomembnejše: nedavna razstava Nevenke Arbanas v Novem mestu v Kulturnem domu Janez Trdina, od 14. aprila do 12. maja 2023, s spremnim besedilom Ivane Rončevič, je samo zadnja od novejših in uspešnejših povezav/spon njene prisotnosti na mednarodnem prizorišču, predvsem v Sloveniji. Zato je treba spomniti tudi na recenzije, ki prispevajo k vsemu, kar smo pravkar povedali o vrednosti umetnika, in to so predvsem: Besedilo Slavice Marković za »Mednarodni grafični bienale« v Moderni galeriji v Ljubljani napisan že leta 1995 in 1997 (Markovič, Slavica. Nevenka Arbanas, besedilo v katalogu: 21. mednarodni grafični bienale, 1995., Moderna galerija, Ljubljana, 1995.,str. 99-100; Marković, Slavica. Nevenka Arbanas, besedilo v katalogu: 22. mednarodni grafični bienale, 1997. str. 90-91); potem besedilo Tatjane Pregl Kobe o harmonični lepoti naseljeni s simboli (Pregl Kobe, Tatjana. Harmonična lepota, poseljena s simboli, besedilo k razstavi: Nevenka Arbanas. Galerija Krka Ljubljana, 23.10.-18.11.2003), in na koncu, besedilo Gorana Milovanovića za Galerijo Božidar Jakac (Milovanović, Goran. Nevenka Arbanas: Grafike 2003-2007, besedilo v katalogu: Nevenka  Arbanas, Galerija Božidar Jakac – Lamutov likovni salon, Kostanjevica na Krki. 05. 10. – 05.  11. 2007). Poleg omenjenih besedil je o njenih sodobnejših delih pisala še Alenka Lisinski za »Večerni list« z naslovom »Nebeška darila Nevenke Arbanas«, kot svojevrsten zaključek pa jo najdemo tudi v delih drugega prijatelja, pesnika Luke Paljetaka, o »grafičnih odtisih neba«. Povsem naravno je, da je v srži gramatika in sintaksa jezične pismenosti hkrati tudi jedro, ki ga neguje umetnica ter ga enostavno, vedno in vendar reproducira v obliko duhovnega razmisleka radostnega navdiha dragocenih srečanj (z nebom), zabeleženih v tovrstnih trenutkih.

Koraljka Jurčec Kos, muzejska svetnica

O avtorici

Akademska slikarka in grafičarka Nevenka Arbanas se je rodila 8. junija 1950 v Batini (Beli Manastir). Po končani osnovni šoli v Našicah se je vpisala na Šolo uporabnih umetnosti in oblikovanja v Zagrebu ter izobraževanje nadaljevala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu, kjer je leta 1975 diplomirala na grafičnem oddelku pri profesorju Albertu Kinerta.

Pri istem profesorju je leta 1977 magistrirala na podiplomskem študiju grafike. Doktorat je prejela na podlagi umetniških dosežkov pri realizaciji umetniškega projekta “Listi” septembra 2017.

Kot štipendistka sodelovala v več umetniških ateljejih za grafiko, in sicer z:

• Akademijo Minerva, Groningen, 1978;
• Ateljejem S. W. Hayter, Pariz 1986; ter
• Akademijo za likovno umetnost, Praga 1989.

Objavila je priročnik z naslovom Grafičke tehnike (1999) in univerzitetni učbenik Grafične tehnike globokega tiska, izšla pa je tudi monografija o njenem delu z besedilom Luke Paljetka (1997). Prejela je številne nagrade za grafiko (Zagreb, Osijek, Lublin), njena dela pa se nahajajo v več muzejih, galerijah in zasebnih zbirkah na Hrvaškem in v tujini. Imela je številne samostojne in skupinske razstave. Več let je predavala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu.