Razstava del Jožice Medle in Céline Geeraert: Stare zgodbe, novi časi

Ob nizu samostojnih razstav skrbno izbranih in nadvse raznolikih likovnih ustvarjalcev se tokrat v Galeriji Nove univerze ne vzpostavlja le dialog med likovnimi deli in gledalci, ampak tudi dialog med dvema umetnicama, med Céline Geeraert in Jožico Medle.

Céline je iz Belgije, Jožica iz Slovenije. Avtorici pripadata dvema različnima kulturnima prostoroma, vsako izmed njiju pa odlikuje avtorsko intimna, s tem pa samosvoja in edinstvena likovna poetika. Kljub razlikam ju povezuje skupno tematsko izhodišče, ki je vezano na človeka. Njuna dela prinašajo večplastno zanimanje za človeka in spoznanje o nenehnem spreminjanju. Obe se dotikata starih zgodb, ki se skozi čas vračajo v novih podobah in variacijah ter tako ohranjajo prvinsko, temeljno in večno bistvo človeškega bivanja.

Céline svoj vizualni jezik opredeljuje kot organski, igriv in večplasten. Je hkrati krhek in odporen, nenehno se razvija, a ostaja vztrajen. Njena likovna govorica je prispodoba in objektivizacija tem, katerim sledi. Skozi leta se v njena dela vračajo isti materiali, oblike in motivi, vendar vsakič v novi konstelaciji. Tako kot življenje je tudi njeno delo zgrajeno iz ponavljajočih se elementov, ki se ob vsakem novem sestavljanju povežejo v izvirno celoto.

V svoji umetniški praksi prehaja iz linije v formo, iz risbe v tridimenzionalni objekt.  Njeni ustvarjalni vzgibi se porajajo iz osebnih izkušenj, iz vtisov, čutenj, čustvovanj, idej in razmislekov, ki se razpirajo v širok spekter in predstavljajo osnovo za nastajanje umetniških del. Kreativna dejanja pa vedno pripadajo prvinski obliki. Ta temeljni impulz predstavlja motiv maternice, iz katere vznikne likovno in vsebinsko življenje. Je forma, ki simbolizira temeljno enakost. Je izvorna oblika, ki je v Célininem ustvarjanju postala arhetipska. Iz nje izhaja, jo variira in uresničuje na medijsko različne načine. Predstavlja ji izhodišče in hkrati sidrišče, v katerega se vrača. Je prispodoba življenja samega. Je več kot forma organa, saj je simbol prostora, v katerem ideja – zarodek raste v posebni intimi, se hrani z energijo umetnice in se nato porodi za manifestacijo svetu. Avtorica vlogo umetnika uresničuje kot občutljivo ravnovesje med ustvarjanjem iz najglobljega dela sebe in pogumom, da ustvarjeno izpusti, da deli, da kot samostojno likovno entiteto prepusti skupnemu kulturnemu dialogu. Maternica v simbolnem in umetniškem smislu predstavlja enega najmočnejših, najstarejših in najbolj kompleksnih arhetipov v človeški kulturi. Presega zgolj biološko funkcijo in se dotika vprašanj bivanja, zavesti, minevanja in ponovnega rojstva. Céline jo predstavlja na avtentičen način. Pri tem ji ni pomemben le končni rezultat, ampak tudi celoten ustvarjalni proces. Ta predstavlja prehod iz notranjega v zunanje, iz osebnega v skupno, iz ideje v materialno navzočnost.

Tudi ustvarjalnost Jožice Medle nastaja v varnem, intimnem zavetju njene notranjosti. Čeprav odmaknjena od aktualnih umetnostnih trendov, je izrazito čuteča in odgovorna do človeka in sveta. Njena dela so likovno domišljeni kronotopi, v katerih se prepletajo lastna doživljanja sveta v prostoru in času, v sebi in okrog sebe. Izjemen ustvarjalni vitalizem jo vodi k nenehnemu iskanju novih rešitev, ki so vedno bolj poglobljene in likovno žlahtne. Njeno ustvarjanje je likovna igra, igra premišljenih in osmišljenih potez. Je odlična grafičarka in prav tako prepričljiva slikarka. Njeni prehodi med obema področjema so suvereni, njuni prepleti pa zanimivi, ker kljub medsebojni povezanosti vsaka disciplina ohranja avtonomijo. Tako v razmišljanjih kot v kreativnih dejanjih sledimo razvoju, ki je organski. Dela zaznamuje občutljiva,  ženska narava, ki je hkrati neomajno močna v avtorskem karakterju. Likovna izrazna sredstva, načini in pristopi ji omogočajo ustvarjanje prepričljivega lastnega likovnega sveta, v katerem ne opisuje, ampak izraža svoje poglede, občutja in razmišljanja. Njena umetnost izhaja iz notranje nuje, da opolnomoči svojo izpoved, poda spoznanje, razkrije odnos, izrazi apel.

Tudi najnovejša dela predstavljajo poglobljeno in večplastno srečevanje z likovnimi izraznimi sredstvi in s človekom. Zdijo se kot sekvence filma življenja, v katerem so prizori odsevi resničnosti, ki jo lahko zazna in na asociativen, metaforičen in simbolen način udejani le tako subtilna umetnica, kot je Medletova. V slikah se povezujeta črna in bela, svetloba in tema, kontrapunkta, ki objektivizira večne analogije življenja. Na njenih slikah je človek akter dogajanja: deček, opremljen s sodobnimi tehnološkimi rekviziti, deklica, pred ruševinami, ki so priča aktualnim grozotam, … ali pa človekovo prisotnost izpričuje le pisava. Jožico zanima evolucija človeka ter njene družbene, socialne in tehnološke razsežnosti. Zaustavi se pri pisavi, pri izumu, ki je še posebej zaznamoval zgodovino človeštva. Pisava je imela izjemen civilizacijski pomen, hkrati pa je bila tudi nekaj povsem osebnega, v vsebinskem smislu in v oblikovnem. Ročno ustvarjena sled je nosila individualnost  svojega avtorja, njegov način razmišljanja in njegovo fizično navzočnost. Danes se črke brezosebno in neomejeno multiplicirajo. Tudi besede in njihove zveze niso več nujno izraz posameznika, ampak odraz umetne inteligence. Ob tem se zastavlja vprašanje, ki presega samo tehnologijo: koliko novih orodij se je že pojavilo v zgodovini človeštva, koliko revolucionarnih sprememb so prinesla? Še pomembneje je, da se vprašamo, ali nam pomagajo ali pa jim dovolimo, da nas usmerjajo, nadvladajo in nam postopoma jemljejo tisto, kar je najbolj intimno – našo individualnost, ustvarjalnost in identiteto. Avtorica nam v svojih slikah postavlja ogledalo. Spremembe so nujni del razvoja, ta pa zahteva čuječe ljudi. Jožica Medle je čuječa in čuteča. S skrbjo in odgovornostjo za sedanjost in prihodnost živi svoje umetniško poslanstvo. Njene teme iz osebnega in ponotranjenega sveta prehajajo v jasno koncipirana likovna dela ter od tam v naš skupni prostor. Z uravnoteženo notranjo zgradbo, z realnimi in realističnimi segmenti, ki jih spremljajo tehtne likovne rešitve, ter z umetniško enkratnostjo in veličino njena dela postajajo globoko sporočilna, aktualna, opazna v svoji nevsiljivosti.

Céline Geeraert in Jožico Medle lahko spremljamo na ustvarjalni poti, ki se začenja pri sorodnem izhodišču, vendar se razvije v dve povsem različni umetniški interpretaciji. Pri

obeh pa je prisotno zavedanje, da se življenje nenehno spreminja in da se hkrati vedno znova vrača k temeljnim vprašanjem svojega obstoja. Ob črno-beli barvni orkestraciji njunih del se pojavlja tudi rdeča. Ta ni zgolj barvni poudarek in ni le »fil rouge«, temveč postaja simbol bistva, o katerem razmišljata, simbol življenja, ki ga likovno in vsebinsko udejanjata. In nas, ne glede na jezik izražanja, vabita k temeljitemu razmisleku o Življenju.

Izkušnje resničnosti so postale umetniška dela. Individualno pa postaja univerzalno.

Anamarija Stibilj Šajn, univ. dipl. umetnostna zgodovinarka