Razstava del Barbare Demšar: Prinesi mi rože

Barbara Demšar je slikarka, ki izhaja iz slikovitega škofjeloškega okolja, iz idilične pokrajine, ki so jo mnogi likovni umetniki odkrivali in raziskovali ter si prizadevali, da bi jo čim bolj verodostojno interpretirali. A krajina ni le prostor navdiha, ampak tudi odmika, prostor, ki odpira vrata v posameznikov notranji, duhovni prostor. V njem pušča sledi, ki postanejo intimna refleksija zunanjega, odsev z gladine njegove duše.

Barbara je ena izmed slikarjev tovrstnega, introvertnega pogleda. Svoj življenjski prostor je ponotranjila, dopustila, da se v njem globoko ukoreninijo najbolj osebna občutja in da jo kot nežen veter pred slikarsko platno kličejo najlepši spomini. Na slikovni ravnini se ji odpirajo nove likovno-interpretativne poti, tiste, ki so v kontekstu vsebine in formalnih rešitev subjektivne, povsem intimne ter predstavljajo zaziranje vase. Mir naravnega okolja postane njen notranji mir, energija narave in njena svetloba postanejo slikarkina osebna moč in pozitivna naravnanost, barve zunanjega sveta se spremenijo v notranjo atmosfero, najpogosteje toplo, žarečo, včasih pa tudi bolj hladno in povsem kontemplativno. Obrat k sebi ji omogoča narediti likovni preobrat, ustvariti novo likovno ovrednotenje, osebno, imaginarno krajino, samosvoj vrt in samo njen čas, ki ga preživlja v njem. To je likovno pester in avtorsko prepoznaven svet, v katerem so motivi cvetočih vrtov in travnikov. Avtorica motivno snov »zaliva« z večplastnim doživljanjem prostora in vsega, kar predstavlja nezamenljivi del njene osebne in slikarske identitete.

Prestop v notranji pejsaž pridobiva obliko odprtega, v neskončnost segajočega prostora. Avtorica je v preteklosti pri kompozicijski gradnji uresničevala temeljne realne zasnove naravnega okolja ter jih pogosto jasno definirala v obliki pasov. Sedaj na slikovnem polju le redko uzremo linijo, ki zariše površje. Njeno cvetje raste in cveti brez prizemljenosti, v atmosferi, ki je bolj duhovna kot realna. Z mehko in organsko potezo ustvarja stebla rož in posamezne bilke, ki ustvarjajo kompozicijsko pomembne in sporočilne vertikale. Slikovno polje je enovito in prostrano, nima omejitev in sega celo čez rob slikovne ravnine. Ko gledalec pristopi k njemu, se zdi, da njegovo telo stopi v telo slike, v (p)oseben slikarkin vrt.

V delih iz ciklov Moji vrtovi in Lep je dan slikarka rože, ki so njene glavne akterke, prinaša na barvno bolj ali manj homogena ozadja, pa tudi na površine komaj zaznavnih, teksturalnih vzorcev. Cvetlicam daje izrazito stilizirano obliko, a kljub temu bi lahko marsikatero botanično opredelili (tulipani, kobulnice, …). Ne posadi jih zgolj na klasičen slikarski način, ampak se poslužuje kolažnega principa. Njihove cvetove oblikuje iz papirjev različnih vrst, barv in tekstur ter jih nato zalepi na slikovno podlago. Slednje prinaša asociacije na ustvarjanje herbarija, hkrati pa potrjuje, da ji je kolažna tehnika nadvse pomembna, da z njo lahko uresničuje lasten koncept in oblikovalsko strategijo, pri tem pa jo vodi slikarsko razmišljanje. Aplikacije oblikuje s trganjem, da ohrani organskost, da ustvari »naraven« rob. Stilizirani cvetovi se odpirajo v oblikovnih poigravanjih, postavljeni na tanka stebla z nekaj listi. Pri vključevanju kolaža ohranja zračnost prostora in sledi izostrenim likovno-estetskim normam, ki se odražajo in osmišljajo v okvirih uravnoteženih notranjih odnosov. Posamezne segmente artikulira tudi z uporabo različnih niti, s katerimi vzpostavlja pojavnost posebne risbe. Nit namreč nastopa v vlogi črte, a tudi čisto pravi, klasični zarisi, tako grafizmi kot linije posameznih barvnih sledi, imajo svoje mesto in svojo vlogo. Z risbo ustvarja paralelo izvornosti narave ter lastno izvirnost in dosega neposredno izživetost. Njena risba je zvezna, tekoča, aktivna, oblikotvorna, mestoma pa postane linijski utrinek, hipni točkovni postanek, skratka nekakšen gibalni moment v atmosferi, ki bi ga lahko pripisali dinamiki zračnih mas.

Ob cvetlični motiviki pa se na slikovnem polju pojavljajo še raznoliki fragmenti, metulji, ptice, rastlinski listi, pa drobni elementi, ki niso vselej povezani z naravnim okoljem, ampak so simbolni koncentrati, znamenja čustvenih, čutnih in miselnih utrinkov, ki celoti dodajajo tudi likovni vitalizem.

Ob preprostih, a razigranih oblikah se na sprehodu skozi slikarkin svet razkrivajo tudi barve. Ustvarjajo atmosfero, ki je večplastno pomenljiva. Prevladujejo tople in osončene vrednosti, rumena, oranžna, rdeča, vse več je pomladnega zelenila, pa tudi v spokojnost ter meditativnost usmerjenih peščenih, toplo sivih, povsem pastelnih barv. Cvetovi na njih pa ponovno prinašajo koloristično živahnost.

Površina slik ni dolgočasna, saj imajo na njej pomembno vlogo plastenja in strukturalni naglasi. Ker je narava največja mojstrica struktur, avtorica na tak način stopa v njeno bližino in se poklanja njenim danostim. Specifično teksturo površine ustvarja na različne načine in vibrantnost dosega celo z domiselnim nanašanjem barve s stenskimi valčki. S tem vzpostavi površinski utrip in hkrati ponavljajoči se vzorec estetske popolnosti, ki premore močne optične vrednosti nekakšnega sekundarnega vzorca oziroma moiré efekta.

Dejstvo, da so slikarkine barve pogosto žareče, iluminirane, kaže na zanimanje za svetlobo. Ta je v sliki lateralno prisotna, brez jasnega svetlobnega vira. Zunanja svetloba, ki se sprehaja po teksturalno razgibani površini njenih del, pa ustvarja komaj zaznavne sence in postane čarobna soustvarjalka likovnega bogastva.

Barbara Demšar nam prinaša rože, a te niso zgolj likovno-estetski element, ampak način pripovedovanja o notranjem svetu človeka. Njene rože se dvigujejo kvišku in predstavljajo človekovo duhovno rast, njegovo stremljenje iz materialnega v duhovne sfere, predvsem pa se v delih zrcalijo avtoričini osebni občutki nežnosti, samote, spomina in tihega upanja. Barbara tako presega klasično floralno tematiko in vstopa v sfere razkrivanja sebe in v širšo poetično meditacijo o naravi ter o odnosu med človekom in naravo.

Celoten opus deluje kot subtilen in sublimen dialog med zunanjim in notranjim svetom, med vrtom kot resničnim prostorom in vrtom kot metaforo človekove intime.

Anamarija Stibilj Šajn

 

O avtorici

Barbara Demšar je diplomirala iz likovne vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pri prof. Hermanu Gvardjančiču (1997). Je članica Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) in Združenja umetnikov Škofja Loka. Imela je več kot 30 samostojnih razstav in sodelovala na več kot 300 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 28 nagrad, in sicer v Sloveniji, na Hrvaškem in v ZDA. Med pomembnejšimi sta umetniška štipendija Gottlieb Foundation (New York, ZDA) in umetniška štipendija Pollock-Krasner Foundation (New York, ZDA). Živi in dela kot svobodna umetnica v Škofji Loki.